Pesem »Teorija strun« Richarda Jacksona in interpretacija poezije kot nezavednega stroja

Povzetek

Pesem »Teorija strun« kot prvo nagovarja odnos med poezijo in njenim tolmačenjem (na ozadju teorije, fizike, psihoanalize ali celo filozofije). V članku vpeljem nekaj konceptov, ki se osredotočijo na »madež« pesmi. Tega sproži jalovost iskanja pomena konvencionalne interpretacije pesmi. Da bi lahko posegel onkraj uveljavljenega načina tolmačenja, se naslonim na vprašanje notranjega zdaj-časa in nezavednega pesmi. Kako se zgodi pesem? Kdaj pride do njene uresničitve? Interpretativna aktualizacija pesmi mora izbrisati kakršnokoli konkretno individualnost. To, kar velja za nezavedno v Lacanovi psihoanalizi, velja tudi za poezijo: delovanje nezavednega se pokaže v njeni deformaciji, ne pa v vsebini. Torej vsaka subjektivnost (lirični subjekt), ki se ohranja, usmeri pozornost bralca na tako deformacijo, na madež, na krik v pesmi. Kako se madež oblikuje tako, da gre za pesem (jalove ljubezni, melanholije), ne pa na primer za fizikalno teorijo ali za mistično kontemplacijo božanske luči? Pesem »Teorija strun« vibrira med okruški sanj in potlačenim, »zapackanim« spominom travmatičnega jedra, ki poganja ponavljanje nelagodja tesnobe in stresa. Upam, da bo moje interpretativno ukvarjanje s pesmijo »Teorija strun« izzvalo vznik eksistencialne Stvari, ki se nam bo ponudila kot dar v neznosnem izmikanju. In prav to je tisto, kar pripisujemo učinku poetične diskurzivnosti.