Molièrova Celimena ali neodvisna ženska

Povzetek

Celimena v Molièrovi komediji Ljudomrznik je izjemen lik ženske, ki v klasični literaturi predstavlja pravi novum. Konverzacijsko briljantna, duhovita in očarljiva salonska gospa se udejstvuje v družabnem življenju mondene družbe, kjer priteguje številne občudovalce. To svobodo ji omogoča vdovski stan, ki jo je osvobodil patriarhalnega gospodarja, vzbuja pa tudi pomisleke. Še posebej pri protagonistu igre, Alcestu, ki nad uprizorjenim dominira s kritičnim odnosom do sveta. Navkljub ljubezni je kritičen tudi do Celimene, ki domnevno uteleša napake mondene družbe. Njegovi sodbi o Celimenini prilagojenosti, h kateri sodita tudi nezanesljivost in zlaganost, sledi večina tradicionalnih komentarjev, ki jo opredeljujejo kot obrekljivo koketo, s tem pa relativno banalno, nepomembno figuro. V nasprotju s tovrstnim poenostavljanjem je mogoče ugotoviti, da je Celimena kompleksna figura, ki ji Molièrova komedija, tudi fabulativno podrejena njeni zgodbi, namenja veliko pozornost in možnosti, da svoj izraz razvije v različnih dimenzijah. Ob bleščeči duhovitosti v družabnih portretih izkaže kritičen odnos do sodobnikov, v različnih soočenjih izostren odnos do resnice in samoljubja, v celoti pa pronicljivost pogleda na medosebna in družbena razmerja. Prispevek se ukvarja z raziskavo vprašanja, ali Celimena ob nedvomnem zavračanju podreditve, s katero ji grozi Alcest, izkazuje tudi neodvisnost duha, ki je enakovredna njegovi. Celimena je tako lik, ki ponuja bistveno vzporednico Alcestu, po drugi strani pa jo je mogoče vzeti kot paradoksno dvojnico samega Molièra. Presenetljivo je, da jo je feministična kritika docela zanemarila.