Razpravljanje o časti v Atenah iz 5. stoletja pr. n. š.: primerjalni in intradisciplinarni pristop

Povzetek

Članek ni toliko praktični prikaz kot teoretični oris in predlog novih pristopov k določenemu vidiku starogrške kulture, tj. »časti« (τιμή). Cilj ni le ponazoriti, kako potencialno napredna je takšna metodologija (in pripraviti podlago za njeno uporabo), temveč tudi izpostaviti konkretne priložnosti v humanistiki za preučevanje načinov, na katere jezik civilnih institucij v epigrafskih virih in moralni jezik etične filozofije prodreta v grško poezijo: miselnost, da so epigrafi in etična filozofija nekaj, kar morajo strokovnjaki za poezijo prepustiti zgodovinarjem, specialistom za stari vek, in filozofom, je pustila veliko prostora za nova dognanja na tem področju. Posebna pozornost je namenjena Evripidovi dramatiki in likom, ki z izkazovanjem posebnih vrlin (npr. dobrohotnost, solidarnost, prijateljstvo) in ob vzpostavljanju recipročnih odnosov predstavljajo družbeno-etični primer uveljavljanja častnega statusa v svoji skupnosti. Stroka še ni raziskala, v kolikšni meri se ta upodobitev ujema z zgodovinskimi dokazi o dobrih delih in plodnih izmenjavah med grškimi državljani/mesti in koliko je v skladu z vrlinami, ki jih opisujejo Aristotelova dela o etiki. Cilj razlage časti kot sredstva, s katerim ljudje regulirajo svoje družbeno življenje, je pokazati, da je lahko evripidska drama dragocen vir za razumevanje grških moralnih stališč.