Filozofija in tragedija: primer Seneki pripisane drame Herkul na Ojti
DOI:
https://doi.org/10.3986/pkn.v44.i2.04Ključne besede:
latinska književnost, Seneka: Herkul na Ojti, stoiška filozofija, apoteoza, DejanejraPovzetek
V drami Herkul na Ojti (Hercules Oetaeus), Seneki pripisani dramski upodobitvi zgodbe o Herkulu in Dejanejri, zasledimo jasno razpoznavne poteze stoiške filozofije. Najbolj očiten pokazatelj tega je izpostavljen dramski položaj Herkulove apoteoze, s čimer ta drama pridobi izrazit metafizično-kozmični značaj. Toda kljub temu da je ta filozofska poanta bistveno bolj neposredno poudarjena kot v Sofoklovih Trahinkah, ki so nedvomno bile temeljni literarni zgled drame, ne smemo zanemariti psiholoških uvidov, povezanih predvsem z Dejanejrinim odzivom na Iolin prihod. Tu smo priče pravemu labirintu čustev, ki prihaja na dan v dolgih monologih in burnih dialogih, ki nam slikajo kompleksno Dejanejrino notranjost. V težkem bivanjskem položaju se je odločila za usodno dejanje in z njim zadala Herkulu smrtno rano. S tem pa ne umira samo njen mož, ampak, kot pravi sama, tudi rešitelj in branitelj sveta. Lik Herkula v drami namreč presega meje človeške individualnosti, saj povsem v skladu s stoiško mislijo v sebi povezuje posamezno in kozmično. Njegova zadnja in največja preizkušnja je soočenje z lastno smrtjo – to je poslednji preizkus njegovega herojstva, preizkus, ki mu naposled prinese apoteozo, po kateri je goreče hrepenel.
Literatura
Basore, John W., izd. in prev. <em>Seneca: Moral Essays</em>. 2. zv. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1932.
Easterling, Patricia E. <em>Sophocles. Trachiniae</em>. Cambridge: Cambridge University Press, 2004.
Fitch, John G., izd. in prev. <em>Seneca. Oedipus. Agamemnon. Thyestes. Hercules on Oeta. Octavia</em>. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2018.
Fitch, John G., izd. in prev. <em>Seneca. Hercules. Trojan Women. Phoenician Women. Medea. Phaedra</em>. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2018.
Fuhrmann, Manfred. <em>Geschichte der römischen Literatur</em>. Ditzingen: Reclam, 1999.
King, Christine M. »Seneca’s ‘Hercules Oetaeus’: A Stoic Interpretation of the Greek Myth«. <em>Greece & Rome</em> 18.2 (1971): 215–222.
Larson, Victoria T. »The ‘Hercules Oetaeus’ and the Picture of the ‘Sapiens’ in Senecan Prose«. <em>Phoenix</em> 45.1 (1991): 39–49.
Lefèvre, Eckard. <em>Studien zur Originalität der römischen Tragödie. Kleine Schriften</em>. Berlin: de Gruyter, 2015.
Littlewood, Cedric A. J. »Hercules Oetaeus«. <em>Brill’s Companion to Seneca</em>. Ur. Gregor Damschen, Andreas Heil in Maria Waide. Leiden; Boston, MA: Brill, 2014. 515–520.
Long, Anthony A. »Soul and Body in Stoicism«. <em>Phronesis</em> 27.1 (1982): 34–57.
Manuwald, Gesine. <em>Roman Republican Theatre</em>. Cambridge: Cambridge University Press, 2011.
Mark Avrelij. <em>Dnevnik cesarja Marka Avrelija</em>. Prev. Anton Sovre, priredil Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovenska matica, 1988.
Pack, Roger A. »On Guilt and Error in Senecan Tragedy«. <em>Transactions and Proceedings of the American Philological Association</em> 71 (1940): 360–371.
Paratore, Ettore. »Lo HERCULES OETAEUS è di Seneca ed è anteriore di FURENS«. <em>Acta Classica</em> 1 (1958): 72–79.
Pohlenz, Max. <em>La Stoa. Storia di un movimento spirituale</em>. 2. zv. Prev. Ottone de Gregorio. Firence: La nuova Italia, 1967.
Rozelaar, Mark. »Neue Studien zur Tragödie <em>Hercules Oetaeus</em>«. <em>Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung</em>. Ur. Hildegard Temporini in Wolfgang Haase. Berlin: de Gruyter, 1985. 1348–1419.
Gummere, Richard M., izd. <em>Seneca. Ad Lucilium Epistulae Morales</em>. 1.–3. zv. Cambridge, MA; London: Harvard University Press; William Heinemann, 1917–1925.
Summers, Walter. »The Authorship of the Hercules Oetaeus«. <em>The Classical Review</em> 19.1 (1905): 40–54.
Trinacty, Christopher. »Senecan Tragedy«. <em>Cambridge Companion to Seneca</em>. Ur. Shadi Bartsch in Alessandro Schiesaro. Cambridge: Cambridge University Press, 2015. 27–40.
Wolf, Hartmut F. »Sprache und Stil des Hercules Oetaeus«. <em>Hermes</em> 82.1 (1954): 51–84.
