Prolog Sofoklovega Filokteta

  • Sergej Valijev
Ključne besede: grška tragedija, Sofokles: Filoktet, literarni liki, Neoptolem, Odisej, efeb

Povzetek

Članek podrobno obravnava prolog Sofoklove tragedije Filoktet. V njem je opozorjeno na novosti v Sofoklovi dramski obdelavi zgodbe o Filoktetu, na uvedbo nove dramske osebe, Neoptolema, in na spremembo prizorišča drame, otoka Lemnosa, v neobljuden otok. Prolog ima tako informativno kot dramsko vlogo. V njem se, po eni strani, seznanimo z dramskimi osebami in temeljnimi potezami dramskega dogajanja, po drugi strani pa je prolog že vpet v celoto dramskega dogajanja kot njegov neločljivi del. Tako se tu pokaže téma človekove narave, phýsis, ki bo v nadaljevanju ključna os dramskega dogajanja. Na Odisejev ukaz mlademu Neoptolemu, naj Filoktetov lok pridobi z zvijačo, se Neoptolem odzove z neodobravanjem v imenu svoje narave. Izkušeni Odisej je takšen odziv predvidel in premaga Neoptolemove pomisleke tako, da z obetom prihodnje slave zmagovalca nad Trojo zaigra na njegovo častihlepnost. Zaradi nje je Neoptolem ob koncu prologa pripravljen izpolniti Odisejev ukaz, in to v zavedanju, da ravna zoper svojo naravo. V nadaljevanju drame bo izkušnja Filoktetovega trpljenja za Neoptolema pomenila globlje soočenje s človekovo naravo v splošnem in s svojo posebej. V tej izkušnji bo okvir dramskega dogajanja, kot je bil postavljen v prologu, presežen in razplet dramskega dogajanja se bo zgodil po poteh, ki so bile v prologu nepredstavljive in nepredvidljive.

Literatura

Alt, Karin. »Schicksal und ΦΥΣΙΣ im Philoktet des Sophokles«. Hermes 89.2 (1961): 141–174.

Pucci, Pietro, kom. in uvod. Sofocle: Filottete. Priprava besedila Guido Avezzù. Prev. Giovanni Cerri. Milano: Fondazione Lorenzo Valla, Arnoldo Mondadori Editore, 2003.

Budelmann, Felix. The Language of Sophocles: Communality, Communication and Involvement. Cambridge: Cambridge University Press, 2000.

Cassirer, Ernst. Philosophie der symbolischen Formen: das mytische Denken. 2. zv. Hamburg: Meiner, 2010.

Gill, Christopher. »The Character–Personality Distinction«. Characterization and Individuality in Greek Literature. Ur. Christopher Pelling. Oxford: Clarendon Press, 1990. 1–31.

Goldhill, Simon. »The Audience of Athenian Tragedy«. The Cambridge Companion to Greek Tragedy. Ur. Patricia E. Easterling. Cambridge: Cambridge University Press, 1997. 54–68.

Goldhill, Simon. »The Great Dionysia and the Civic Ideology«. Nothing to Do with Dionysos? Athenian Drama in Its Social Context. Ur. John J. Winkler in Froma I. Zeitlin. Princeton, NJ: Princeton University Press, 1992. 97–129.

Hulton, Angus O. »The Prologues of Sophocles«. Greece & Rome 16.1 (1969): 49–59.

Iser, Wolfgang. Bralno dejanje: teorija estetskega učinka. Prev. Alfred Leskovec. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001.

Kamerbeek, Jan Coenraad. The Plays of Sophocles: Commentaries. Part VI: The Philoctetes. Leiden: Brill, 1980.

Knox, Bernard M. W. The Heroic Temper: Studies in Sophoclean Tragedy. Berkeley, CA: University of California Press, 1964.

Lesky, Albin. Die tragische Dichtung der Hellenen. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1972.

Manuwald, Bernd, kom. in prev. Sophokles: Philoktet. Berlin; Boston, MA: De Gruyter, 2018.

Parlavantza-Friedrich, Ursula. Täuschungsszenen in den Tragödien des Sophokles. Berlin; Boston, MA: De Gruyter, 1969.

Perrotta, Gennaro. Sofocle. Messina; Milano: Casa Editrice Giuseppe Principato, 1935.

Reinhardt, Karl. Sophokles. Frankfurt ob Majni: Klostermann, 1947.

Reinmuth, Oscar W. »The Ephebate and Citizenship in Attica«. Transactions and Proceedings of the American Philological Association 79 (1948): 211–231.

Reinmuth, Oscar W. »The Genesis of the Athenian Ephebia«. Transactions and Proceedings of the American Philological Association 83 (1952): 34–50.

Schadewaldt, Wolfgang. Monolog und Selbstgespräch: Untersuchungen zur Formgeschichte der griechischen Tragödie. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1926.

Schlesinger, Eilhard. »Die Intrige im Aufbau von Sophokles’ Philoktet«. Rheinisches Museum für Philologie 111.2 (1968): 97–156.

Segal, Charles. Tragedy and Civilization: An Interpretation of Sophocles. Norman, OK: University of Oklahoma Press, 1999.

Senegačnik, Brane, in Sergej Valijev. »Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija v Sofoklovi tragediji«. Clotho 4.1 (2022): 5–28.

Senegačnik, Branko. »Content-based and Extratextual Reasons Arguing for a Psychological Approach to Sophocles’ Antigone«. Živa antika 58.1–2 (2008): 11–34.

Siewert, Peter. »The Ephebic Oath in Fifth-Century Athens«. The Journal of Hellenic Studies 97 (1977): 102–111.

Sofokles. Ajant. Trahinke. Filoktet. Prev. Kajetan Gantar in Brane Senegačnik. Maribor: Založba Obzorja, 2000.

Taylor, John Wilson. »The Athenian Ephebic Oath«. The Classical Journal 13.7 (1918): 495–501.

Vernant, Jean-Pierre, in Pierre Vidal-Naquet. Mythe et tragédie en Grèce ancienne. Pariz: François Maspero, 1977.

Vidal-Naquet, Pierre. »Le Philoctète de Sophocle et l’éphébie«. Annales. Histoire, Sciences Sociales 26.3–4 (1971): 623–638.

Winnington-Ingram, Reginald P. Sophocles: An Interpretation. Cambridge: Cambridge University Press, 1980.
Objavljeno
2022-11-07
Rubrike
Razprave