Postati (slovenska) pesnica na koncu 19. stoletja: moška cenzura poezije Vide Jeraj

Povzetek

Razprava se osredotoča na vpliv »moške« cenzure na poetiko in pisanje Vide Jeraj (1875–1932), glavne lirične pesnice med slovenskimi pesnicami, povezanimi s tržaško revijo Slovenka (1897–1902). Primer Vide Jeraj razkriva, kako težko je bilo postati pesnica v omejeni, strogo razdeljeni patriarhalni slovenski kulturi kot delu konservativnega monarhičnega prostora tega obdobja. Niso je omejevala samo jasno dana patriarhalna pravila družbe, ki so korigirala njen prodor v javni prostor. Ravno tako je kasneje ni zaustavila samo mizogina negativna recepcija njene prve in edine zbirke pesmi leta 1908, nanjo je pritiskala tudi »moška« cenzura kolegov in prijateljev pesnikov. Zanimalo nas bo njeno prvo obdobje ustvarjanja, ko je še iskala svojo poetiko in se uspešno uveljavljala v slovenskem javnem prostoru. Omejili se bomo na analizo korespondence z njenim dobrim prijateljem Josipom Murnom-Aleksandrovom (1879–1901), tedaj mladim obetajočim impresionističnim pesnikom, ter z Antonom Aškercem (1856–1912), urednikom Ljubljanskega zvona in v tem obdobju glavnim arbitrom za pesniška vprašanja pri generaciji moderne. Prikrita cenzura moških kolegov je za mlado avtorico pomenila tudi avtocenzuro, saj sta se njena pesniška identiteta in samozavest šele oblikovali. Diskurz moči pesniških kolegov, ki je poudarjal politiko spola, je bil usoden za nadaljnjo pesniško kariero nadarjene pesnice. Tovrstna spolska cenzura, skupaj s kasnejšimi pritiski, je povzročila umik pesniškega glasu v tišino.