Neizrekljiva želja? Strategije kršenja norm pri švedskih pisateljicah v osemdesetih letih 19. stoletja

Povzetek

V članku pokažem, da je dihotomija krepostne in grešne ženske delovala kot močan cenzurni dejavnik za avtorice devetnajstega stoletja pri njihovem pisanju o intimnosti, želji in spolnosti. Ta dihotomija je bila temelj morale dvojnih meril, ki je imela različne moralne kodekse za moške in ženske ter za ženske različnih družbenih razredov, kar je bila družbena norma, ki ji je bilo treba slediti tudi v literaturi, da bi kot pisateljica pridobila priznanje in avtoriteto. Ugotavljam in raziskujem besedilne strategije, ki sta jih dve švedski pisateljici v osemdesetih letih 19. stoletja iznašli za spopadanje s cenzuro in samocenzuro pri pisanju o intimnosti in spolnosti. Stella Kleve v »Pirovih zmagah« (»Pyrrhussegrar«, 1886) prikazuje željo, ki jo ženska čuti, vendar se ji ne prepusti. Anne Charlotte Leffler pa v delih »Aurore Bunge« (1883) in Ženska in erotika I–II (Kvinnlighet och erotik I–II, 1883 oziroma 1890) opisuje moralno žensko s spolno željo. Strategije so analizirane s pomočjo nove teorije cenzure, ki se je v zadnjih desetletjih razvila izhajajoč iz Foucaultovih teorij moči. Na podlagi teorije performativnosti Judith Butler pokažem, kako lahko govorna dejanja ob ponavljanju zavzamejo izkrivljeno razmerje do norme in tako delujejo kot strategije nasprotovanja.