Zaton Atlantide in vzpon Vzhoda: »preporod v plamenih« v romanu Aelita A. N. Tolstoja

Povzetek

Pred razmahom socialističnega realizma je znanstvena fantastika v Sovjetski zvezi veljala za fleksibilen žanr, njeni predstavniki pa so eksperimentirali z različnimi kulturnimi koncepti, ki so spodbujali k razmisleku. To velja tudi za roman Aelita A. N. Tolstoja, ki je s podnaslovom Zaton Marsa prvič izšel leta 1923. Roman nedvomno sodi v sam vrh kanona sovjetske znanstvene fantastike, čeprav je zaslovel šele potem, ko ga je avtor priredil tako, da je ustrezal uradni literarni doktrini. V Tolstojevem večplastnem modernističnem delu se skriva komentar tedanje družbeno-politične situacije v Evropi in Rusiji – »nepolitična apologija Rusije«, kot je zapisala E. Tolstaja. Roman se v ideološkem smislu opira na ideje »skitstva« in »smenovehovstva«. Ideja nove »vroče krvi« z Vzhoda, iz novoustanovljene sovjetske Rusije, ki naj bi obudila propadajočo zahodno civilizacijo, se v romanu kaže tako skozi mistično in okultno pripoved o preporodu »zmehčane« marsovske civilizacije kot tudi skozi tipično znanstvenofantastično pustolovsko pripoved, v kateri sovjetski vesoljski popotniki poskušajo oživiti umirajoči planet – v žaru marsovske delavske revolucije. Cilj članka je umestiti narativni vzorec romana, ki temelji na »apokaliptičnem preporodu civilizacije«, v kontekst ponavljajočih se mitologemov in ideologemov evropske in ruske kulture, pa tudi v kontekst Tolstojeve osebne in literarne poti.