Skozi labirint do strukture: pristop k romanom Clauda Simona

Povzetek

Ustvarjalnost Clauda Simona je neločljivo povezana z gibanjem, ki ga opredeljujemo z izrazom novi roman in za katerega je značilen radikalen odnos do pisanja, to je zavračanje tradicionalne »vsebine«, »psihologije«, »akcije«. Vse to se tako pri Simonu kot pri Robbe-Grilletu, Butorju in drugih predstavnikih skupine predvsem po letu 1960, ko lahko govorimo že o novem novem romanu, umika strukturalni igri, ki si podreja tematske enote in jih preoblikuje v nove miselne zveze. Na videz se ti romani ponujajo kot kopica različnih fabulativnih drobcev, ki jih v resnici obvladujejo strukture: krožno, trikotno, spiralno prepletanje enot. Bralec ob pozornejšem (in takšnim romanom prilagojenem) branju s pomočjo različnih indikatorjev v besedilu ugotavlja zakonitosti, ki obvladujejo prepletanje besed. Ob tem se pokaže, da je v središču te zvrsti jezik sam, z neskončnimi možnostmi prepletanja analogij, metafor, preobratov, miselnih virtuoznosti.