Razprava izhaja iz predpostavke, da je problem klasike mogoče pojasniti samo v okviru literarno-tipološkega sistema, ki namesto abstraktno formalnih kategorij, značilnih za ahistorične tipologije, postavlja tipe besedne umetnosti, ki imajo sicer tudi transhistorično funkcijo, vendar jih je mogoče izvajati iz konkretnih procesov oziroma struktur družbenozgodovinskega in duhovno-ideološkega sveta. Za takšne lahko veljajo predvsem tipi veristične, hermetične in klasične literature, ki jih je potrebno dojeti kot korelate razredno-socialnih in duhovno-metafizičnih antinomij razredne družbe. V tem kontekstu pripade klasiki vloga sinteze, ki v sebi integrira elemente verizma in hermetizma, s tem pa tudi transcendira njuno literarno-umetniško omejenost in parcialnost.
