Župančičev odnos do Bergsonove filozofije in (novo)kantovskega dualizma
Povzetek
Študija skuša ob »satiričnem epu« Jerala in še ob nekaterih Župančičevih pasusih ugotoviti sledove, ki jih je v našem avtorju zapustila lectura bergsoniana. Vpliv se zdi najbolj viden v »Intermezzu« Jerale, kjer Župančič priznava nemoč svojega pesniškega »rokodelstva« (prim. Bergson: homo faber), ko obupuje nad umom in povzdiguje intuicijo (prim. Bergsonovo kritiko intelekta v Ustvarjalnem razvoju), predvsem pa je viden v pesnikovem spoznanju lastne metafizične nemoči. Prav nove metafizike naj bi se bil Župančič šel učit k Bergsonu; a v svojem tradicionalnem, četudi (novo)kantovsko zrelativiziranem dualizmu ni zmogel več kot sanjske kretnje, ki pa mu, tako vse kaže, ni koristila niti kot pesniku niti kot človeku.
