Ugotovitve o pomenu Maeterlinckovih del za pesniško ustvarjalnost Antona Vodnika se opirajo na dokaz, da se je Vodnik že 1917 seznanil z literaturo, ki ga je opozorila na Maeterlinckove intuitivistične težnje v njegovih dramah in drugih delih. Analiza strukture literarnih subjektov v delih obeh avtorjev pa razkriva podobnosti in tudi razlike v specifični realizaciji idejno-estetskih intuitivističnih izhodišč. Obakrat se razkrije nemoč težnje avtorjev, da bi se izognila nezadostnosti simbolistične metafizike, ki je želela realizirati ideal absolutnega pesniškega subjekta. Zato je Maeterlinck delno spremenil idejne predpostavke svojih prvotnih intuitivističnih teorij, Vodnik pa jim je sledil do konca (pesem Na dnu) in se tako približal pesniški ustvarjalnosti slovenskih modernistov.
