Aleksandrinec I. Zgodovinski razvoj in ritmični ustroj francoskega aleksandrinca
Avtorji
Boris A. Novak
Ključne besede:
zgodovina francoskega aleksandrinca, ritmični ustroj francoskega aleksandrinca, silabični verzni sistem, cezure, enjambement
Povzetek
Pričujoča študija je prvi del razprave, ki na primeru prenašanja francoskega aleksandrinca v druge jezike obravnava razlike med silabičnim in akcentuacijskim verzifikacijskim sistemom. Študija analizira zgodovinski razvoj aleksandrinca od obdobja formiranja v srednjem veku prek normativne klasicistične poetike in romantičnega verza, ki uveljavi poleg klasične središčne cezure tudi možnost dveh cezur, do moderne lirike, ki dokonča proces ritmičnega osvobajanja aleksandrinca z brisanjem cezur in uporabo enjambementa. – Ritmični ustroj klasičnega aleksandrinca temelji na ravnovesju stalnih in premičnih (»ritmičnih«, »svobodnih«) naglasov. Njegova silabična struktura je v veliki meri odvisna od izgovarjanja in štetja nemega e-ja. Razkorak med konkretno ritmično podobo verza in abstraktno silabično shemo premošča klasicistična poetika z zapletenimi pravili.