Aleksandrinec II. Adaptacije francoskega aleksandrinca v drugih jezikih

Povzetek

V prvem delu študije, objavljenem v prejšnji številki Primerjalne književnosti, smo analizirali zgodovinski razvoj in ritmični ustroj francoskega aleksandrinca. Pričujoče nadaljevanje je posvečeno premisleku, kako aleksandrinec funkcionira v drugih romanskih jezikih, v angleščini in nemščini. Tretji del študije pa bo obravnaval različne adaptacije francoskega aleksandrinca v slovenskem jeziku. – Čeprav tudi poezija drugih romanskih narodov temelji na silabičnem verzifikacijskem sistemu, se bistveno razlikuje od francoske po načinu naglaševanja besed: ti jeziki namreč poleg oksitona (naglasa na zadnjem zlogu besede) poznajo tudi paroksiton (naglas na predzadnjem zlogu) in proparoksiton (na predpredzadnjem zlogu). Zato število zlogov v aleksandrincih teh jezikov niha od 12 do 16, odvisno pač od števila nenaglašenih zlogov po zadnjem naglasu v verzu. Kljub silabičnemu temelju je verzni ritem v drugih romanskih jezikih zgrajen na drugačnih principih kot v francoskem verzu, kar vpliva tudi na ustroj aleksandrinca. Odsotnost nemega e-ja v nekaterih romanskih Jezikih (npr. v španščini in italijanščini) ima za posledico, da verzna klavzula v ženskih verzih zveni bistveno drugače kot v francoščini, zato iz francoske klasicistične poetike izposojeno pravilo alternacije moških in ženskih rim v teh romanskih jezikih nujno vpliva na razliko v številu zlogov med moškimi in ženskimi verzi. Zanimivo pa je, da se nemi e v provansalski poeziji izgovarja in šteje kot poln zlog. kar je očitno rezultat tesne povezave pesniškega besedila in glasbe v umetnosti trubadurjev. V španskem verzu je cezura še močnejša kakor v francoskem, medtem ko je cezura v italijanskem verzu šibkejša. Kljub silabičnemu temelju igra akcentuacijski princip v španskem in italijanskem verzu večjo vlogo kakor v francoskem verzu; v italijanskem je funkcija sistema naglasov tako pomembna, da pravzaprav ne gre za silabični, temveč za silabotonični verz. – Še bolj pa so od ritma originalnega francoskega aleksandrinca oddaljeni aleksandrinci v jezikih z akcentuacijskim verzifikacijskim sistemom (npr. v angleščini, nemščini in slovenščini), kjer je svobodni ritem premičnih naglasov nadomeščen s strožjim ritmičnim sistemom stalnih naglasnih mest. V akcentuacijskih aleksandrincih je večinoma spremenjeno tudi število zlogov, rima funkcionira drugače, razen tega pa ni gotovo, ali akcentuacijski verz spričo goste mreže naglasov, ki mu dajejo ritmično stabilnost, sploh potrebuje cezure. – Skratka: raba aleksandrinca v različnih jezikih je idealno izhodišče za primerjavo verzifikacijskih sistemov.