V nasprotju z dejansko vsebino ruskih diahronih kategorij »lepote« in »samoizpopolnjevanja« je bahtinološka literarna veda odkrivala estetsko in etično funkcijo v delih Dostojevskega s pomočjo sinhronih kategorij »spremembe izjave« in »udejanjanja subjekta«. Bahtinske kategorije so sicer uporabne za razumevanje sintakse umetniškega dela, manj pa za analizo pragmatične razsežnosti tekstov, v katerih je sporočilna naravnanost enoznačna (»nova beseda« pri Dostojevskem ter »poduhoviti svet« pri Gogolju) in se sintaktično udejanja s pomočjo visoke stopnje kodiranja teksta (kot v srednjeveški ruski tradiciji). »Sprememba izjave« je torej element koda, ki ga je sodobnejša literarna veda začela uspešno razvozlavati kot sporočilo s pomočjo fonemske, morfemske, etimološke in semiološke analize ter z istočasnim upoštevanjem zgodovinske danosti kategorij, ki jih je mogoče razumeti le v kontekstu stoletne ruske kulturne tradicije.
