Medbesedilnost in svetovljanstvo v kibernetskem prostoru

Povzetek

Članek preverja pojme svetovljanstva, globalizacije, interneta in intertekstualnosti z vidika njihovega medsebojnega delovanja. Najprej se loteva vprašanj, ki so jih v ospredje postavili izsledki raziskovalnega projekta, ki se je ukvarjal z navzočnostjo evropskega literarnega kanona v hebrejskih množičnih občilih v digitalni dobi. Vztrajno sklicevanje na ista kanonska besedila v vseh hebrejskih množičnih občilih in privilegirani položaj iz konteksta vzetih kanonskih elementov (npr. atributov kanonskih besedil, zvečine imen, a tudi znanih citatov, posebnih prizorov in drugih elementov zgodbe) razkriva težnjo po velikem zmanjševanju potrebe po skupnih kulturnih ozadjih. V skrajnem primeru obvezne dekontekstualizacije take lažne reference niso le iztrgane iz svojega kanonskega besedila, marveč pogosto vzbudijo neumestna pričakovanja, iz tega pa lahko sledijo napačni sklepi; hkrati ta iz konteksta vzeta znamenja razkrivajo množico uveljavljenih ali zlahka ustvarjenih lokalnih konceptualizacij. – Izsledke ponazarjajo primeri iz računalniških iger in anonimnih blogov. Oboje je internetna spletna stran, tipična za računalniško podprto sporazumevanje, pri katerem opazovalec lahko sočasno vidi sporočila in odgovore njihovih bralcev. – Težnja po velikem zmanjševanju potrebe po skupnem znanju napoveduje novo vlogo pojavov, ki so bili razumljeni kot dokaz plehkosti naše tržno usmerjene kulture ali kot ena izmed negativnih posledic kulturne globalizacije. Kultura se postavlja s potencialno pomembno retorično intertekstualnostjo – verjetno gre za pomežik omikanemu občinstvu, ki nemara zviška gleda na računalniške igre in njihove ustvarjalce ali prezira reklame, ki poskušajo bedake voditi za nos – vendar ne predpostavlja nobene aktualizacije intertekstualnih razmerij. – Nasprotno pa sama trdim, da prav omejitve take »prazne« intertekstualnosti omogočajo memom, tj. zelo majhnim enotam kulturnega spomina, da dobijo nove pomene ali da uporabijo obstoječe, izrazito kulturno pogojene, dogovorjene pomene onkraj kulturnih ločnic. Ukinjena intertekstualna praksa na ta način prispeva k oblikovanju mednarodnega jezika – temeljnega pogoja za dosego svetovljanskih idealov. Ti so prehodili dolgo pot od klasičnega etičnega pogleda na človeštvo, od plemenitega filozofskega stališča, prek modernega vzvišenega navdušenja za tuje in eksotično in kolonialističnega romantiziranja domorodcev in njihove kulture, pa do pogledov na svetovljanstvo kot življenjsko dejstvo globaliziranega sveta. Medtem ko se mi zdi neprepričljiva trditev, da mešani zakoni in ponavljajoče se migracije pomagajo širiti svetovljanske ideale – rasizem je namreč prav toliko značilen za migrante, ki živijo v velemestih, kot za domorodce, ki morajo shajati z zahtevami drugih kultur v svoji domovini –, pa verjamem, da so virtualne skupnosti, v katerih je etnična in kulturna identiteta sogovornika bodisi neznana ali nepomembna, blizu tega, da postanejo resnično svetovljanske skupnosti. Da bi dosegli ta ideal, mora jezik spremeniti nekatere svoje sporazumevalne omejitve. – Seveda je glavna zahteva še vedno splošno razširjeni besednjak, vendar omejitvam »skupnega znanja« (iz katerega izhajata naše pojmovanje intertekstualnosti in ideja o interpretativnih skupnostih), kljubuje težnja po neupoštevanju izvirnih kontekstov, izvornih besedil, ki so dala najbolj znane (tj. najuspešnejše) meme Zahoda. Poleg tega spodbijajo druge temeljne pojme intertekstualnosti: internet kot nov vzorec sporazumevanja, delna podobnost med virtualnimi skupnostmi in skupnostmi bralcev, položaj ustnega izrekanja. Tako kot poslušalci epov lahko tudi naslovniki internetnega sporazumevanja komentirajo – izražajo svoje strinjanje ali kritičnost – domala nemudoma; tako kot pevec zgodb se lahko tudi blogar odzove takoj – avtorju ni treba čakati leta na novo pregledano izdajo; tako kot ustna epika digitalno besedilo ni ustaljeno; tako kot izvajalec ustnega epa je tudi anonimni pisec bloga zelo stvarna oseba, na katero se lahko obrnemo, in ne interpretativna stvaritev. – Teorija intertekstualnosti mora biti zato zelo pozorna na svoja razmerja do globaliziranega svetovljanstva in interneta.