Avtoriteta avtorja: kult preteklosti ali prihodnosti?

Povzetek

Članek analizira zgodovino pojma »originalnost« kot nepogrešljivega atributa avtorstva. Opre se na Lotmanovo razlikovanje med »estetiko istovetnosti«, značilno za starejša obdobja, in »estetiko različnosti«, ki se začne uveljavljati od renesanse naprej, ter na Mortierovo tezo, da postane originalnost kriterij umetniškosti že v razsvetljenstvu, in ne šele v romantiki in modernizmu, kot običajno mislimo. Spreminjanje koncepta avtorstva vpliva tudi na spreminjanje statusa prevoda: v srednjem veku je prevod vselej že tudi priredba, z dvigom Avtorja na piedestal absolutnega Stvarnika umetniškega sveta pa se status prevajalcev poslabša, prevajanje se sprevrže v izpeljano, sekundarno dejavnost. To hierarhično razmerje traja vse do pred kratkim, ko postmodernizem v književnosti (Borges) ter fenomenologija in recepcijska estetika na teoretičnem področju rehabilitirajo prevajalsko dejavnost. Tezo o smrti Avtorja nakaže že Mallarme, eksplicite pa jo razvije Valery. Pisec članka, sam pesnik, je prepričan, da je bila postmodernistična omejitev modernistične arogance Avtorja nujna, da pa ponavljanje Barthesovega gesla o smrti Avtorja dandanašnji ni več produktivno, saj globalna ekonomija temelji na avtorskih pravicah, ki jih hoče Kapital ukrasti avtorjem. Avtorjem, ki so še kako živi in z vso močjo brcajo nazaj.