Esej in singularnost

Povzetek

V astrofiziki poznamo (če izvzamemo začetno stanje vesolja) dve vrsti singularnosti: golo singularnost in zakrito (črno luknjo). V polju literarne ustvarjalnosti temu ustrezata dva modela produkcije: simbolističen in eksistencialističen. Simbolizem in eksistencializem se torej ne kažeta kot dve kronološko različni literarno zgodovinski strukturi, ampak kot dve formi pisave. Simbolistični teksti reprezentirajo transcendentalno podobo sveta, eksistencialistični pa svet producirajo v odsotnosti kakršnihkoli metafizičnih počel v njegovi obstojnosti. Ta razlika se kaže tudi na ravni strategij pisave. Ločimo med deskriptivno (konformno) funkcijo in ekspozitivno (performativno) funkcijo jezika. Prva zakriva primarno naravo tekstualnega stroja, druga pa jo izpostavlja. Primarni zmožnosti pravimo poietična (ustvarjalna, po stgr. poiesis). Deskriptivna funkcija jo postavlja v službo mehanizmov oblastne moči (nihilistične socialne mašine), ekspozitivna pa pisavo generira kot ontološki stroj (poiesis kot vrenje biti), ki kot stranski proizvod razkriva tudi delovanje nihilistične mašine. V svojem prispevku pokažemo, da je esej tista hibridna forma ustvarjalnega zapisa, ki v polju transcendentalne distance in zakritega zapisovanja moči izpostavi primarno razsežnost pisave kot ontološkega (estetskega) stroja. Tovrstna metanaravnanost ni samo-nanašalna, ampak izkazovalna. V polju strukturacij pomenskih povezav vedno znova izkazuje primarno razsežnost pisave, ki je zunajpomenski generator postajanja in obstojnosti postanega. Naša trditev je, da ta ustvarjalnost dobavlja bit (obstoj) sveta. Esej v luči razkritosti biti pomeni tisto delovanje, ki omogoča pojavljanje biti kot biti sveta, označi ga logos apofantikos, kot je zapisal Aristotel. To pa se ne dogaja kot poročanje, ampak kot neposredno pričevanje. Esej je gola singularnost na delu, ki je ne zastira nihilističen horizont, v igri zlorabljanja sveta, ki obstaja. V zaključnem delu spoznanja, ki smo jih razvili v eseju, kritično apliciramo v njihovi konkretni analizi v nekem sodobnem eseju o slovenskem slikarstvu po letu 2000.