Kosovel in Kramberger: med avantgardo in sodobno slovensko politično poezijo

Povzetek

V prispevku poskušam opozoriti na poseben položaj in pomen politične resnice (slovenske) poezije. Osredotočim se na poezijo dveh pesnikov, Srečka Kosovela in Taje Kramberger, nastale približno v razponu sto let, v kateri ta najbolj pride do izraza. V prvem delu prispevka pojem političnega najprej teoretično opredelim. Pri tem se naslonim na pojmovanje političnega v literaturi oziroma politike literature v delu Jacquesa Rancièra, ki ga razume kot »literaturo, ki »’dela’ politiko kot literaturo«, kar pomeni, da »obstaja posebna zveza med politiko kot določenim načinom delovanja in literaturo kot določenim načinom pisanja«. Ugotavljam, da obstajata dve vrsti poezije, taka, ki dela politiko kot literaturo, in taka, ki literaturo uporablja za propagando neliterarnih političnih programov. Z razumevanjem politike literature kot literature, ki ustvarja po večini sama iz sebe, se strinja tudi Kosovel. Misel je jasno poudaril v svojih spisih in predavanjih o poeziji, uspešno pa jo je tudi uresničil v sami poeziji, še posebej v konsih. Razvoj estetskega ustvarjanja politike literature v Kosovelovi poeziji na kratko prikažem z analizo štirih njegovih konsov: »Ej, hej«, »Žandarji«, »Ljubljana spi« in »Sferično zrcalo«. Toda pri Kosovelu se pravzaprav pojavljata oba načina pisanja. Da jasno poudarim razliko med politično resnico njegove poezije kot poezije in poezije v funkciji politične propagande, analiziram prvo pesem iz cikla »Rdeči atom«, tipičen primer ideološke ali »delavske ali socialno borbene poetike«, kot jo označi Anton Ocvirk, ki ne doseže pesniške moči, estetske prodornosti in politične resnice njegovih avantgardnih konsov. V drugem delu prispevka pojem političnega v literaturi obdelam na ozadju razmišljanj o pravi tendenci (in pravi solidarnosti) v dobri literaturi Walterja Benjamina, ki kot Rancière, čeprav iz drugačnega zornega kota, pride do podobnega zaključka o estetski nujnosti literature, da je »tendenca nekega dela politično dobra samo, če je tudi v literarnem smislu dobra«. Literatura torej nima več vloge reprezentiranja določenih omejenih družbenih interesov in političnih programov, ampak deluje kot estetski stroj, ki spreminja režim pisanja in omogoči prezentacijo v starih režimih pisanja »nemih« glasov. Oba misleca prepoznata zgodovinsko naravo in znotrajliterarno nujnost tega procesa v povezavi z družbenim učinkom in recepcijo literature. Na podlagi teoretskih in analitičnih dognanj o strukturi pesniškega stroja in politične resnice poezije iz prvih dveh delov se v tretjem delu razprave posvetim analizi in interpretaciji pesmi Taje Kramberger iz njene zadnje pesniške zbirke Opus quinque dierum. Pokaže se, da gre tudi v njenem primeru za v prvih dveh delih dognano strukturo politične resnice poezije. Končni zaključek, ki ga nakazuje moj prispevek, je, da je v slovenski pesniški produkciji od Kosovela do Taje Kramberger na delu stroj, ki bodisi potlači ali pa razkrije politično resnico poezije kot literature.