Zasebna knjižnica Lojzeta Kovačiča in svetovna književnost

Povzetek

Slovenski literarni znanstveniki so doslej pokazali velik interes za zasebne knjižnice vidnih osebnosti iz slovenske literarne in kulturne preteklosti, manj raziskane pa so knjižnice modernih avtorjev. V tem članku se sprva posvečam vprašanju samorefleksije svetovne književnosti v esejistiki Lojzeta Kovačiča, enega najpomembnejših slovenskih pisateljev druge polovice 20. stoletja, v drugem delu pa se osredotočam na njegovo zasebno knjižnico, pojmovano kot historično kontekstualiziran materialni predmet kulturnega transferja in kot intelektualni miljé, ki tvori nekakšen »vozel širokega področja, kjer ne krožijo niti znaki niti snovi, temveč snovi, ki postajajo znaki« (Latour). Vpogled v Kovačičevo knjižnico odpira tudi pot do širših spoznanj o obtoku moderne literature pri nas in o vpetosti te literature in samega Kovačiča v svetovne procese in sisteme. – Kovačič svetovne literature ni eksplicitno tematiziral, toda s svojega izrazito individualističnega in svetovljanskega stališča se je posredno vendarle dotikal njenega pojmovnega in vrednostnega ozadja in konteksta. Pri tem se je zavzemal za svobodo in univerzalnost umetnosti, za umetnostno avtonomijo in najvišje estetske standarde, za elitno literaturo estetsko zahtevnih bralcev oziroma (meščanskih) izobražencev. Njegova knjižnica obsega 654 enot, od katerih je večina izdana v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, mnogo manj pa je ostalih. Največ je slovenskih, nemških in srbohrvaških knjig zahodnega kanona. Posebnost knjižnice je razmerje med izvirnimi spisi (v slovenskem in drugih jezikih), ki jih je v knjižnici 292 (44,6%), in številnejšimi prevodi (prav tako v slovenskem in tujih jezikih), ki jih je 362 (55,4%). Prevladujejo leposlovne knjige; največ je pripovednih, manj je poezije in še manj dramatike. Veliko je najrazličnejše spominske, dokumentarne in avtobiografske ter erotične literature, opazen pa je tudi delež popularne književnosti. Od neliterarnih knjig prevladujejo filozofske, literarnovedne in esejistične. Poznavalcev Kovačičevega opusa ne bo presenetila skoraj popolna odsotnost avtorjev iz zgodnejših obdobij svetovne literature, malo je tudi romantikov in le nekaj več (predvsem ruskih) realistov. Glavnino fonda pa vsekakor tvori moderna literatura 20. stoletja, ki je v izvirnikih in prevodih vseskozi ostajala v žarišču avtorjevega zanimanja.