Onstran papirja. Postmediji in eksperimentalna umetnost

  • Miško Šuvaković
Ključne besede: avantgarda, avantgardna umetnost, poezija in vizualne umetnosti, eksperimentalna poezija, neoavantgarda, postavantgarda, postmoderna, umetnost in družba, intermedialnost

Povzetek

V kratki razpravi obdelam splošni pojem »eksperimentalna umetnost«, njegovo mogočo uporabnost pri interpretaciji poezije kot eksperimentalne umetniške prakse, in pokažem na specifičen položaj medijskega in postmedijskega umetniškega dela, ki subvertira meje med poezijo in vizualnimi umetnostmi oziroma med družbo in kulturo. Eksperimentalna umetnost je ena od oblik avantgarde. Mogoče je reči, da je avantgarda (fr. avant-garde, ang. vanguard) ime za nadstilno, radikalno, ekscesno, kritično, eksperimentalno, projektivno, programsko in interdisciplinarno prakso v umetnosti. Skupek navedenih pojmov, ki se vzajemno dopolnjujejo, opredeljuje značaj avantgarde. Denimo, radikalizem avantgardnega umetnika se kaže v tem, da ne pristaja na tradicionalno umetnost, meščansko kulturo in družbo. Ekscesne so tiste umetniške prakse, katerih pojavnost, izgled, smisel in pomen provocirajo in šokirajo meščansko družbo. Ekscesi so lahko estetski, moralni in politični. Eksces je pogosto neartikulirana gesta umetnika; ta gesta ga opredeli kot eksotičnega družbenega posameznika, ki mu je vse dovoljeno (umetnik kot boem). S tem ko so ekscesu dodali še kritični in politični status, je ta postal osmišljeni postopek provokacije in destrukcije avtonomije modernistične umetnosti in buržoazne kulture. Eksperimentalni status avantgardne umetnosti kaže na to, da cilj delovanja v umetnosti ni mojstrsko ustvarjanje ali proizvodnja umetniškega dela, pač pa raziskovanje in spreminjanje narave umetnosti. Avantgardna umetnost si prizadeva za popolno preobrazbo umetnosti, kulture in družbe, zaradi česar ima projektivni značaj. Ideja projekta opredeljuje ideološki, vrednostni in pomenski smisel avantgardističnega delovanja. Avantgarda je interdisciplinarna, saj umetniška dela ne nastajajo v okviru posameznih in avtonomnih medijev in disciplin. Nastajajo s prestopanjem, kritiko in destrukcijo ločnic med mediji, umetniškimi disciplinami in žanri. Avantgardno umetniško delo bodisi kaže meje medija (od impresionizma do abstraktne umetnosti) bodisi jih prestopa, ko proizvaja citatne, kolažne, asemblažne in ready-made predmete, situacije, dogodke in tekstne strukture (dada, konstruktivizem). Neoavantgarde si je mogoče predstavljati kot kritiko in preseganje etabliranega visokega modernizma hladne vojne z multimedijskim, proznanstvenim ali političnim raziskovanjem antagonizmov in meja modernizma. Neoavantgarde so že del »tradicije novega«. Izražale so namero po dejanskem ustvarjanju novega tu in takrat, konkretni utopizem konstruktivizma, na primer. V neoavantgardah pravzaprav pride do subvertiranja »kanonizacije novega«. Novo, ki z modernistično kanonizacijo izgublja značaj novosti, je podvrženo subverzivnemu in kritičnemu delu umetnika (neodada, fluxus). Pojem »postavantgarda« (po letu 1980) kaže na umetniške prakse postmoderne oziroma postmodernizma, s katerimi se reciklirajo ali simulirajo strategije eksperimenta, transgresije ali kritične provokacije v okoliščinah postmodernega množičnega tržišča in popularne kulture. V sodobnem svetu se koncepti postmedijskega dela s hibridiziranimi in fleksibilnimi umetniškimi, pesniškimi in književnimi formati kažejo v dvojni antagonistični vlogi: 1. umetnosti, lastne deteritorializiranim in fleksibilnim korporacijskim in tržnim zahtevam množične potrošnje (reklamna industrija, politična propaganda, kulturni kreativni aktivizem, konstrukcija javne družbene sfere, množična potrošnja) in 2. umetnosti, lastne zahtevam po nenehni emancipaciji in kritiki sodobnih struktur politične in ekonomske moči (aktivistična spolitizirana umetnost). – Obe zahtevi nista nepovezani; nasprotno, povezani sta v antagonizmu, ki ga prepoznavamo kot konstitutivni konflikt sodobnosti. Tekst pojasnjuje dela eksperimentalnih pesnikov: Aleksej Kručonih, Kurt Scwitters, I. G. Plamen, Tomaž Šalamun, Katalin Ladik, Balint Szombathy, Attila Csernik, Carolle Schneemann, Charles Bernstein, Josip Stošiš itn.

Literatura

Argan, Giulio Carlo. “Umjetnost kao istraživanje.” Studije o modernoj umetnosti. Belgrade: Nolit, 1982.

Art & Language (Baldwin, Atkinson). Print (2 section A and B) (1966).

Art as Thought Process: Works Bought for the Arts Council. Ed. Michael Compton. London: Arts Council, 1974.

Bernstein, Charles, ed. Close Listening: Poetry and the Performed Word. New York: Oxford University Press, 1998.

Flaker, Aleksandar. “Optimalna projekcija.” Pojmovnik ruske avangarde. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1984.

Heidegger, Martin. “The Question Concerning Technology.” Martin Heidegger: Basic Writings. London: Routledge & Kegan Paul, 1978.

Krauss, Rosalind E. ‘A Voyage on the North Sea’: Art in the Age of the Post-Medium Condition. London: Thames and Hudson, 1999.

– – –. Perpetual Inventory. Cambridge, MA: MIT Press, 2010.

McLuhan, Marshall. Understanding Media: The Extensions of Man. New York: Mentor, 1964.

Selby, Aimee, ed. Art and Text. London: Black Dog Publishing, 2009.

Objavljeno
2017-11-01
Rubrike
Tematski sklop