Načelo montaže in literatura: fragamentirana subjektivnost kot vsebina romana, filma in digitalnih form naracije

Povzetek

Prispevek izhaja iz Benjaminovega stavka: »Zaresna montaža temelji na dokumentu«. Zato začnemo z opredelitvami paradigmatskih presečišč, ki so nastala v okviru specifičnega srečanja med Walterjem Benjaminom in Alfredom Döblinom. Benjaminovo branje Döblina in pogled na njegov poglavitni roman Berlin Alexanderplatz v eseju »Krisis des Romans« se na zgoščen način gibljeta skozi – kakor bi lahko rekli danes – vrsto interdisciplinarnih področij, kot sta primerjalna književnost in kulturna analiza. Najpomembnejši vidik v našem branju je Benjaminovo pojasnjujoče povezovanje Döblinovega romana z logiko filmske produkcije, predvsem pa s pojmom montaže. Šele kasneje (leta 1980) ob Fassbinderjevi ekranizaciji romana se izkaže, da je montaža v romanu hkrati tudi demontaža. Fassbinderjeva TV serija, ki temelji na romanu Berlin Alexanderplatz, združuje avtorjeve izkušnje z žanrskim filmom (predvsem z melodramo in gangsterskim filmom) z montažo, ki kompulzivno ponavlja Döblinovo kompleksno resnico, vključno z zgodovinskim spominom in z odkrito politično prerokbo. Tako mojstrska Fassbinderjeva TV serija preoblikuje singularno Döblinovo naracijo v gibanje, ki spaja prostore in čase, jezik in družbo, subjektivnost in njeno negativno zrcalno podobo v metafiziki družbenih okoliščin. S tem razumevanje postane politika podob in posledično umestitev imaginarnega v jedro realnosti. Te teme razumemo kot predhodne artikulacije trans-formacij konstrukcij družbenih realnosti v množični kulturi, ki v širšem smislu oblikuje polja prepletanja med percepcijami, agensi in pojmi. Deleuzovski koncept dividualnosti in njegova teoretična vizija kažeta na razsežnosti mišljenja v kibernetskem prostoru glede na pretekla pričevanja o razsrediščeni subjektivnosti.