»Drsenje počasnega bledega kaosa proti zahodu«: globina polja in Prečkanje v »čisto preteklost« ameriškega juga

Povzetek

Napetost med opisom in pripovedjo je v literaturo vnašala ustvarjalno dinamiko vse od časov njenih intimnih odnosov z impresionističnim slikarstvom do visoko modernih eksperimentov, ki so sledili razpadu linearnega časa. Ko se je povojna kinematografija soočila z nezmožnostjo predstavljanja dogodkov v enotnem časovnem okvirju, so literarni predhodniki ta problem že poznali. V Cinema II Gilles Deleuze trdi, da je fragmentacija narativnega časa povzročila nov način nanašanja na prostor in opise prostora osvobodila njihove podrejenosti dogajanju. Iz tega izhajajoča »podoba-kristal«, ki je izvzeta iz dogajalnega toka, se tako po novem zmore nanašati in navezovati na časovnosti, ki so tuje sedanjiku lika/gledalca, heterogene in jih ni preprosto umestiti v preteklost. Pri analiziranju te nove podobe časa se Deleuze opira na dva koncepta virtualnega časa, ki ju najde v delih Bergsona oziroma Leibniza: »čisto preteklost« in »nesomožne svetove« (incompossible worlds). Artikulacija teh dveh konceptov poteka preko obvoza k Nietzscheju, od katerega si Deleuze sposodi koncept »ponarejevalca« kot paradigmatske figure razcepljujoče časovnosti. Ko se sprašujem, kaj Deleuzovo zatekanje k temu liku prekrije, se vrnem na mesto, kjer je Deleuze začel raziskovati Leibnizove »nesomožne svetove« v povezavi z njegovo shemo zaznavanja skozi monade, ki ne vključuje zunanjih predmetov, temveč se osredinja nase, da bi tako lahko razločilo odnose, ki sestavljajo svet-spomin. V zadnjem delu prispevka so izpostavljeni pomen in implikacije monadnega zaznavanja za to, kar imamo za »post-apokaliptični« svet v leposlovju Cormaca McCarhyja: svet, v katerem se tavajoči, osiroteli liki soočajo s svojo nezmožnostjo orientiranja v pokrajini, ki je – svetovnemu občinstvu vesternov nekoč dobro poznana kot brezmejna in plodna prst za samorealizacijo – postala rezervat nebrzdane grožnje uničenja; spominjanja in slutenj tega uničenja pa med seboj ni več mogoče razločiti.