»Roža Niča«: judovska katastrofa in kabala v »Psalmu« Paula Celana

Povzetek

Holokavst oziroma šo’a, judovska katastrofa, je v Celanovem opusu navzoča od njegove med prvimi objavljene in najslavnejše pesmi, »Fuge smrti«, naprej. V upesnjevanje judovske katastrofe pa je Celan sčasoma zajel tudi judovsko mistiko, morda najgloblje v »Psalmu«. V tej pesmi dá spregovoriti žrtvam – ne tistim, ki v taborišču smrti čakajo na smrt, kakor v »Fugi smrti«, ampak mrtvim, že pokončanim. Govorci se v »Psalmu« obračajo na Nikogar, tj. na Boga, tako, kot da bi ga dajali v nič. To spominja na Nietzschejevo oznanilo »Bog je mrtev«, po katerem z Bogom oziroma nadčutnim svetom, svetom idej, ki so kot vrednote zemeljskemu življenju nekoč dajale smisel in moč, ni več nič. Vendar Celanovi govorci ne govorijo o Bogu, ampak Bogu, in ga v nagovoru imenujejo Nihče. Sebe, ki niso bili pokopani, ampak so se zaplinjeni kot dim dvignili v zrak, po drugi strani imenujejo »roža Niča« in »Nikogaršnja roža« – roža, ki brez zemlje cvete Niču nasproti. Tu se Celan navezuje na judovsko mistiko: »Nič« (’Ajin) je v kabali ime za prvo sefiro, začetek Božjega razodevanja, razodevanja ’Ajin-sofa, Neskončnega, še pred stvarjenjem sveta. Toda t. i. cimcum, prestop Neskončnega v razsežnost biti in hkrati njegov umik nazaj v presežnost, se pravi prestop-in-umik, ki se kot utrip Božjega življenja godi brez prestanka, je po razlagi Gershoma Scholema, osrednjega zgodovinarja judovske mistike, ki ga je Celan bral, v modernih časih postal umik v nič razodetja. V tej smeri, ki bi jo v nasprotju z ničejanskim ateističnim nihilizmom lahko poimenovali »religiozni nihilizem«, bržkone pesni tudi Celan.