Srbski roman po koncu utopije: »rekonstruktivno« proti »dekonstruktivnemu« pisanju?

Povzetek

Številni srbski romani osemdesetih in devetdesetih 20. stoletja so se obrnili k starejši, domnevno pozabljeni zgodovini, ki obsega predmoderno obdobje od srednjega veka do razsvetljenstva. Zdi se, da so ta obrat spremljali politični idealizem in narodno-emancipatorična gorečnost po razpadu socialistične Jugoslavije in njene kulturne politike. Ta članek bo kritično raziskal tri izjemno uspešne primere historičnega postmodernizma v sodobni srbski literaturi: Hazarski slovar (1984) Milorada Pavića, Usoda in komentarji (1993) Radoslava Petkovića in Obleganje cerkve svetega Odrešenja (Opsada crkve Svetog Spasa, 1997) Gorana Petrovića. Ta »zgodovinski obrat« historičnega postmodernizma je mogoče pojasniti tako kot zmoten poizkus povratka h koreninam kakor tudi kot posebno arheologijo, s katero skuša pisanje raziskati nevarni sodobni temelj politične, kulturne in ekonomske tranzicije od socialističnega sistema k demokraciji in kapitalizmu. Zdi se namreč, da ta tip »rekonstruktivnega« romanesknega pristopa, ki ga je mogoče videti kot namerno postmoderno dvojno kodiranje, lahko razumemo kot iskanje srbskega kulturnega kapitala, ki ga je mogoče zlahka – morda kar prezlahka – najti v daljni preteklosti. Članek pa analizira tudi »dekonstruktivne« romane, kot so Bait (1996) Davida Albaharija, Dež in papir (Kiša i hartija, 2004) Vladimirja Tasića in Bernardijeva soba (2011) Slobodana Tišme. Ti romani pokažejo, da kompleksnosti, povezane z zatonom metanaracij, v literarnem delu ni lahko prikazati. »Dekonstruktivni« roman prek figure šibkega subjekta lahko vtisne sebe v neznano, prekinja kode, prečka meje in zid simboličnega reda kapitalizma in socializma ter njune produkcije želje. Na koncu članka je prikazano, kateri paradoksi so inherentni obema tipoma pisanja.