Legenda v literarnem ustvarjanju Gustava Flauberta in Josepha Rotha

Avtorji

  • Matjaž Birk

Ključne besede:

francoska književnost, Flaubert, Gustave, avstrijska književnost, Roth, Joseph, literarni vplivi, legende, pravljice, miti, religiozna tematika

Povzetek

Gustave Flaubert je s pripovednimi tehnikami in oblikami ter poetološkimi koncepti odločilno vplival na književnost moderne in postmoderne. Josephu Rothu, avstrijskem pripovedniku judovskega rodu, je bil francoski romanopisec literarni zgled, še posebej v povezavi s fikcionalizacijo zgodovinske snovi in tematike. Rothov roman Tarabas (1934) je nastal ob branju 1877 objavljene Flaubertove »La Légende de Saint Julien l’Hospitalier« (»Legenda o sv. Julijanu strežniku«in je tako žanrsko kot motivno-tematsko primerljiv s Flaubertovo pripovedjo. Oba avtorja aktualizirata legendo v smislu pripovedi o nadnaravnem, svetem in čudežnem ter jo povežeta z elementi mitičnega in pravljičnega pripovedovanja, kar se kaže v idejnem konceptu, elementih dogajalne strukture, identiteti likov in v osrednji motiviki. Poglobljena besedilna analiza pa po drugi strani pokaže, da avtorja žanrske vzorce nizata z namenom parodično-satiričnega dekonstruiranja v obliki travestij – Roth selektivno, z ironijo kot enim od osrednjih slogovnih sredstev, mestoma v družbenokritični funkciji, medtem ko je pri Flaubertu parodija sistematska in radikalna, zajame sodobne družbene diskurze in individualno ustvarjalno bistvo ter z elementi groteske preraste v avtoparodijo. Vendarle pa oba avtorja z opisano aktualizacijo legende signalizirata zaupanje v estetiko in umetnost – Flaubert v smislu estetskega ustvarjanja kontinuitete, medtem ko Roth, ob modernistični determiniranosti protagonista, v pripoved zasidra za avstrijsko-judovsko književnost – zaznamovano z grožnjo oz. izkušnjo holokavsta – značilno utopijo judovsko-krščanske sprave kot estetsko alternativo civilizacijski kataklizmi. Pod vplivom hasidske legendarnopripovedne tradicije Roth Jude prikaže kot nosilce kolektivnega spomina in domovinskosti, s čimer stopijo v odnos s »slovenskimi« literarnimi liki iz njegovih habsburških romanov. V poznih tridesetih let je Roth spričo stopnjujoče se eksistencialne ogroženosti svoje zaupanje v literaturo in njeno konstruktivno funkcijo vedno pogosteje – v romanih Falsches Gewicht (1937) in Die Geschichte der 1002. Nacht (1939) ter v noveli Legende vom heiligen Trinker (1939) – izražal skozi legendarno-pravljično pripoved. Legendo je aktualiziral kot estetsko poročilo o konceptih situacijskih in življenjskih modelov in ji s tem povrnil del njenega klasicističnega habita.

Literatura

Barthes, Roland. Mythen des Alltags. Frankfurt/Main: Suhrkamp. 85–115.

Birk, Matjaž. “Vielleicht führen wir zwei verschiedene Sprachen…“ Zum Briefwechsel zwischen Joseph Roth und Stefan Zweig. Münster: LIT-Verlag, 1997.

Cohn, Dorrit. Transparent Minds. Narrative Modes for Presenting Consciousness in Fiction. New York: Princeton, 1978.

De Biasi, Pierre-Marc. “L’èlaboration du problèmatique dans La Lègende de Saint Julien l‘Hospitalier”. Debray-Genette, Raymonde et al.: Flaubert a l‘oeuvre. Paris: Flammarion, 1980. 71–102.

– – –. “Introduction”. Gustave Flaubert. Trois Contes. Paris: Flammarion, 1986. 7–39.

Die Heilige Schrift. Ed. von C. I. Scofield. Pfäffikon: Missionswerk, 1985.

Ecker, Hans-Peter. Die Legende. Stuttgart: Metzler, 1993.

Flaubert, Gustave. “La Légende de Saint Julien l’Hospitalier.” Gustavr Flaubert. Trois contes. Paris: Flammarion, 1986. 79–108.

– – –. Briefe. Ed. von Helmut Scheffel. Stuttgart: Henry Goverts, 1964.

– – –. “Die Legende von Saint Julien dem Gastfreundlichen.” Gustave Flaubert. Drei Erzählungen. Munich: Piper, 2002. 55–90.

Fronk, Eleonore/Andreas, Werner. “Besoffen, aber gescheit.” Joseph Roths Alkoholismus in Leben und Werk. Oberhausen: Athena, 2002.

Genette, Gérard. “Le travail de Flaubert.” Tel Quel 14 (1963): 51–57.

Haffmans, Gerd/Cavigelli, Franz (eds.). Über Gustave Flaubert. Zürich: Diogenes Verlag, 1980.

Jasper, Willi. Deutsch-jüdischer Parnass. Literaturgeschichte eines Mythos. Berlin: Propyläen, 2004.

Karlinger, Felix. Legendenforschung. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1986.

Kitzmantel, Raphaela. Eine Überfülle an Gegenwart. Vienna: Czernin, 2005.

Klanska, Maria. “Die galizische Heimat im Werk Joseph Roths.” Kessler, Michael/Hackert, Fritz (eds.): Joseph Roth. Interpretation, Rezeption, Kritik. Tübingen: Stauffenburg Verlag Brigitte Narr, 1990. 143–156.

La Varende. Flaubert par lui-meme. Paris: Seuil, 1951.

Lévi-Strauss, Claude. Das wilde Denken. Frankfurt/Main: Suhrkamp, 1968.

Lukács, Georg. Die Theorie des Romans. Ein geschichtsphilosophischer Versuch über die Formen der großen Epik. Darmstadt and Neuwied: Luchterhand, 1982.

Propp, Vladimir. Morphologie des Märchens. Ed. Karl Eimermacher. Frankfurt/Main: Suhrkamp, 1975.

Rosenfeld, Hellmut. Legende. Stuttgart: Metzler, 1982.

Roth, Joseph. Briefe 1911–1939. Ed. von Hermann Kesten. Köln/Berlin: Kiepenheuer&Witsch, 1970.

– – –: Tarabas. Ein Gast auf dieser Erdev. Amsterdam/Köln: Allert de Lange and Kiepenheuer&Witsch, 1996.

Scheible, Hartmut. Joseph Roth. Mit einem Essay über Gustave Flaubert. Stuttgart/Berlin/Köln/Mainz: Kohlhammer, 1971.

Shaked, Gershon. Die Macht der Identität. Essays über jüdische Schriftsteller. Frankfurt/Main: Jüdischer Verlag, Suhrkamp, 1992.

Stanzel, Franz Karl. Theorie des Erzählens. Göttingen: Vandenhoeck&Ruprecht, 1995.

Surowska, Barbara. “Flaubertsche Motive in Schnitzlers Novelle ’Die Toten schweigen’.” Orbis Litterarum 40 (1985): 372–379.

Vogt, Jochen. Aspekte erzählender Prosa. Opladen/Wiesbaden: Westdeutscher Verlag, 1998.

Objavljeno

2017-09-26

Številka

Rubrike

Razprave